Številni ukrepi se sproščajo, posledice epidemije pa ostajajo in jih v nekaterih pogledih šele začenjamo ocenjevati. Zaprtje šol, šolanje na daljavo, karantene, življenje v mehurčkih, socialna distanca, uporaba mask, nenehno (samo)testiranje, agresivna promocija cepljenja, vseprisotnost epidemije v medijih – kako je vse to vplivalo na otroke in mladostnike? Prvo omizje naše serije, Epidemija in posameznik, je izpostavilo, da dolgotrajen strah in stres puščata posledice na imunskem sistemu. Slišali smo tudi, da se je pritisk na psihiatrične in pedopsihiatrične oddelke enormno povečal. Ali med epidemijo in temi zaskrbljujočimi podatki obstaja vzročna povezava? Bi se bilo temu mogoče izogniti?
O teh in podobnih vprašanjih so razmišljali ga. Ajda Erjavec, ga. Ksenja Kos, g. Borče Micev in prof. dr. Ellen Townsend. Omizje je moderirala novinarka Špela Kuralt. Razpravo je simultano prevajala ga. Adrijana Stefančič.
Gospa Ajda Erjavec, predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije, pravi, da o spremembah v družbenem značaju, porastu individualizma, razmahu najprej potrošniške, nato pa še digitalne kulture in podobnem beremo že dolgo. V vrtcih in šolah opažamo porast razvojnih, čustveno-vedenjskih, psihosomatskih in drugih težav, ki kažejo na vse prej kot zdrave okoliščine odraščanja. Izzivi sodobne vzgoje in vzgojiteljev – domačih ali profesionalnih – so enostavno drugačni, kot so bili. Epidemija je te družbene trende še stopnjevala, vključno s porastom duševnih in razvojnih težav, hkrati pa je razkrila tudi večino šibkih točk naših sistemov pomoči. Te smo seveda poznali in nanje opozarjali že prej, a brez posluha. Podobno kot danes opozarjamo, da brez sistematične preventive neizbežno sledi ne samo polom v javnem zdravstvu, temveč tudi nevzdržne razmere v javnem šolstvu. Zaenkrat sprejeti ukrepi so premalo, da bi se prognoza zares izboljšala, poleg tega pa so še vedno v veljavi ukrepi, ki – v primerjavi s preteklo normalnostjo – otežujejo socialno povezovanje (maske, obvezna razdalja ipd.). Za zdrav razvoj otrok in mladostnikov so ključnega pomena zdravi odnosi s pomembnimi drugimi. Ko iščemo pot do »zdrave« družbe, je to potrebno upoštevati. Sistem je treba snovati stopenjsko oz. tako, da se s preventivnim delovanjem najbolj okrepi tiste ljudi, ki najpogosteje delajo z otrokom/mladostnikom oz. družino. Še posebej nujno je, da se okrepi sistematična preventiva na ravni VIZ (vzgojiteljice, razredniki, svetovalne službe…).
Gospa Ksenja Kos, psihoterapevtka, ki bo na okrogli mizi nastopila v imenu strokovne skupine Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, ugotavlja, da se je v zadnjih letih pozornost odraslih intenzivno usmerila v reševanje »koronakrize«, kamor so se nacepili še drugi ideološki boji, znotraj tega pa pozabljamo na otroke in mladostnice ter mladostnike. Zato je potreben poziv k razmisleku: kako ravnamo kot družba z mladostnicami in mladostniki, ki so v ranljivem psiho-fizičnem razvojnem obdobju in zato potrebujejo še posebno oziroma drugačno skrb, da se lahko zdravo razvijajo. Pouk v mehurčkih, občasne karantene, prenatrpan urnik, ciljna usmerjenost k rezultatom ožajo prostor gibanja in onemogočajo vzpostavljaje varnih kontaktov, kar viša raven stresa in zavira zdrav razvoj. Delne karantene sprožajo moteče dražljaje in vplivajo na nestabilnost učnega okolja. Mladostnice in mladostniki sodelujejo z odraslimi tako, da nemo sledijo organizaciji, se ob tem izčrpujejo, dokler zmorejo, nato se odklopijo in obupajo. Zdržati še malo, ko ni več energije, nikogar ne okrepi, ampak ga lomi. To poročajo tudi šolske svetovalne delavke in delavci, ki ne zmorejo več poplave različnih simptomatik pri mladostnicah in mladostnikih. Trenutni (šolski) sistem jih sili v razvoj in krepitev zgolj kognitivnih sposobnosti in zanemarja vse ostale aspekte: čustvene, socialne, kreativne, duhovne… To zmanjšuje možnosti zdravega celostnega razvoja otrok in mladih ter učinkovitega soočanja z vsakdanjimi izzivi (v šoli, v socialnih interakcijah ipd.) Kar posledično ne prinaša rezultatov niti na kognitivnem nivoju, saj je odrezan od drugih aspektov. Kako te povezati? Potrebna je senzibilizacija šolskega sistema v smislu prevredonotenja obstoječih načinov delovanja in ustvarjanja pogojev za celostni razvoj otrok in mladostnic ter mladostnikov.
Gospod Borče Micev, psihiater s Pediatrične klinike v Ljubljani, bo spregovoril o tem, da je epidemija v veliki meri, praktično čez noč, spremenila življenje posameznika in to so močno začutili otroci in mladostniki, ki imajo zaradi razvojnih značilnosti drugačne in predvsem omejene zmožnosti prilagajanja. Značilno je, da je njihov razvoj neposredno odvisen od stalne interakcije z okolico in je zato jasno, da so spremembe, ki jih prinesla epidemija, močno vplivale na zdravje najmlajših. Nekaterih so izgubili še nekaj zadnjih varovalnih dejavnikov, kar je le še pripomoglo k skokovitem porastu duševnih motenj, še posebej v skupini najranljivejših otrok in mladostnikov. Povečalo se je število anksioznih in depresivnih motenj, suicidalnosti ter hudih oblik motenj hranjenja. S tem je epidemija dokazala in ponovno opozorila na to, kako pomembni so drugi družbeni sistemi za krepitev duševnega zdravja najmlajših. Sedaj ostaja samo vprašanje, ali lahko izkoristimo te dokaze in uporabimo znanje za nadgrajevanje in izboljšanje sistemov in na takšen način zastavimo trajno in učinkovito naložbo v duševno zdravje populacije.
Dr. Ellen Townsend, profesorica psihologije z Univerze v Nottinghamu in članica znanstvenega odbora organizacije Collateral Global, bo razpravljala o vsesplošnem zanemarjanju otrok in mladih v političnem upravljanju epidemije povsod po svetu. Otroke in mlade, ki jih virus najmanj ogroža, so zelo (verjetno najbolj) prizadeli obvezni restriktivni ukrepi in zaprtja družbe, s katerimi smo skušali omejiti širjenje virusa. Ogromno podatkov, ki so sedaj na voljo, kaže, da so posledice pandemije in teh ukrepov za duševno zdravje otrok in mladih velike in izjemno resne. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah terja, da je otrokova korist vselej na prvem mestu. Tega med pandemijo sploh nismo upoštevali – in zato bi moralo biti to prioriteta v naših poskusih okrevanja po pandemiji, ki jih je že zasenčila vojna v Ukrajini.